PovzetekSindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je najpogostejša endokrinološka bolezen v reproduktivnem obdobju, ki ga lahko spremljajo različno izražene reproduktivne in metabolne motnje. Pogosto je PCOS pridružena debelost. Bolnice s PCOS in debelostjo imajo nižjo stopnjo spontane zanositve, nižjo stopnjo zanositve v postopkih zunajtelesne oploditve (ZTO), večjo pojavnost spontanih splavov, večjo pojavnost zapletov med nosečnostjo in nižjo stopnjo živorojenih otrok. Osnovni vzroki za zmanjšano plodnost so anovulacijski menstrualni ciklusi, slabša kakovost jajčnih celic in zmanjšana receptivnost endometrija. Dokazano je, da celo blago znižanje telesne mase pri PCOS bolnicah z debelostjo izboljša hormonski profil, cikličnost menstruacij in plodnost, zato je izguba telesne mase izborna metoda zdravljenja neplodnosti pri bolnicah s PCOS. Ključen korak reproduktivnega procesa pri večini vrst predstavlja vgnezditev zarodka. Za uspešno vgnezdenje zarodka poleg kakovostnega zarodka potrebujemo ustrezno receptiven endometrij ter sinhroni dialog med njima v času vgnezditvenega okna. Dokazano je, da je izražanje genov v endometriju žensk s povečanim indeksom telesne mase (ITM) v času vgenzditvenega okna drugačno v primerjavi z normalno težkimi ženskami, še posebej, če je debelosti pridružena še neplodnost (Bellver, end.rec.PCOS). Med različno izraženimi geni so tudi tisti, ki jih povezujejo z uspešno vgnezditvijo zarodka. Znano je tudi, da se izražanje genov za estrogenski in androgenski receptor v endometriju prekomerno težkih žensk s PCOS razlikuje pred in po izgubi telesne teže. Namen predlaganega projekta je z analizo transkriptoma in proteoma endometrijske tekočine včasu vgnezditvenega okna ugotoviti, ali obstajajo biooznačevalci, ki bi napovedali uspešno vgnezditev zarodka v postopkih ZTO. Poleg tega želimo ugotoviti, kako se spremenita transkriptom in proteom endometrijske tekočine neplodnih žensk s PCOS in ITM ) 30 kg/m2, ki so izgubile telesno težo z zdravili ali s kombinacijo diete in telesne vadbe. Rezultate bomo primerjali s transkriptomom in proteomom endometrijske tekočine žensk z normalnim ITM (18.5 – 24.9 kg/m2), ki bodo v postopku ZTO zanosile. Tako bomo določili, kateri izmed obeh načinov hujšanja privede do bolj fiziološkega stanja endometrija na molekularnem nivoju.